Čisti studenec (Straža v viharju; letnik 1937)

Krščanstvo je izprevrglo tudi nravstvene pojme o ženi. Predkrščanski svet je tudi v zanosu največjega idealizma v ženi videl le neko estetično lepoto, naravno dobroto, ni se pa mogel povzpeti višje. Zato je v njem v dobi materialističnega razkroja tudi žena padla na dno in postala predmet moškega. Sicer je v vseh dobah živela neka čudovita zavest, ki je nobena razočaranja vsakdanjega življenja niso mogla ubiti, da je namreč v ženi vir vsega lepega, dobrega in plemenitega. Žena je bila skozi stoletja v pojmovanju največjih duhov ohranjevalec tistih neumrljivih idealov, h katerim človeštvo tako brez prestanka hrepeni. Naj so bile dobe še bolj razrvane, naj je bila dejansko čast žene še bolj poteptana, celo tako, da je bilo treba njeno nizko življenje olepšati z dobrim imenom kulta, vrhovna misel je vedno ostala: žena je neusahljivi vir, ki vsakemu rodu ponuja novo, lepo duhovnost, da nikdar ne more povsem usahniti misel na višji svet. V vseh dobah so vse lepe lastnosti upodabljali v ženi. Pravica, lepota, hrabrost, domovina, modrost, moč — vse to je večinoma upodabljal moški, toda vedno je moral seči po ženskem liku. Hraber je bil Leonidas, toda hrabrost, ljubezen do domovine in požrtvovalnost so upodabljali v ženi. Velik je bil Temistokles, Perikles in toliko drugih grških mislecev, pa vsi niso zmogli, da bi človeštvu v moškem liku dali simbol modrosti; kipar je je upodobil Palas Atheno in jo postavil pred modre kot znamenje njihove modrosti in še svoje kiparstvo je upodobil v ženi, čeprav nikdar nobene žene ni videl z dletom v roki. Veliki so bili rimski juristi, nobene žene med njimi, in vendar je v vseh dobah simbol pravice žena.

Predkrščanski svet je imel samo misel o eni, ni imel pa žene, v kateri bi vse te lastnosti v živi človeški osebi bile med ljudmi. Tudi si ni mogel predstavljati, da bi bilo vse lep in dobro združeno v eni osebi, zato je čednosti delil na posamezne simbole, ker pač za popolnost ni imel živega zgleda. Tako predkrščanski svet ni imel središča, ni imel enotnega znamenja, ki bi ga vodilo.

Ko pa je prišla »polnost časa«, ki si ga je določil »angel velikega sklepa« za svoje učlovečenje, je prišla na svet popolna žena, žena, ki je združevala v sebi vse, kar si je kdajkoli človeški duh o človeku dobrega misliti mogel. Na njej edini ni pomanjkljivosti, ni napake, ona edina ne nosi na sebi pečata prvega razkola med Bogom in njegovim človekom. Dolgo so se duhovi trudili, da bi v besedi izrazili to globoko resnico, pa je šele papež J Pij IX. v buli »Ineffabilis (1854) našel pravi izraz Immaculata — Brezmadežna. Pred to besedo duh obstane in je brez moči: Brezmadežna! Žena, ki je človeški otrok, ima svoj rojstni kraj, svojo domovino, svoje državljanstvo, je podvrženo svetni postavi kakor vse iz njene okolice, ima očeta in mater, je hči, sestra, žena, mati, pa — Brezmadežna! Vse prejšnje je zgolj medla podoba vesele resničnosti. Namesto neke nejasne popolnosti, ki so jo hrepeneče želeli učakati rodovi, je stopila v sredo človeštva — uresničena Brezmadežnost. V človeštvu, v katerem sleherni otrok pride na svet zaznamovan z znamenjem upora, ki ga je človeški rod zagrešil proti Bogu po Adamu, je žena, ki je od vsega početka »milosti polna«, v kateri nikdar niti s senco ni bila skaljena božja podoba. Vsi drugi Adamovi otroci morejo postati otroci božji ali naravnost po učlovečenem Bogu, Kristusu, ali po njegovem duhovniku, le Brezmadežna, sicer tudi iz Adamovega rodu, je bila že takoj ob spočetju otrok božji, ker je bila namenjena za mater Boga, in potem vse življenje, do smrti, ni noben madež padel na to prvenstveno in edinstveno razmerje. Brezmadežna je bila deležna odrešenja svojega bodočega sina-Boga že ob prvec; trenutku svojega bitja in je tako ostala sleherni trenutek svojega življenja. Do takega ideala se predkrščanski svet ni mogel povzpeti, tudi danes ga ne more postaviti nobena druga religija, nobena ideologija, noben ustvarjen razum bi te resnice ne mogel iznajti. Samo v zvezi z učlovečenjem in razodetjem se ji človeški duh more toliko približati, da more dati na njo svoj notranji pristanek in ji izkazati zunanje spoštovanje. Bog, ki ljubi človeka, najpopolnejšo stvar v vrsti ustvarjenega, je hotel postati človek, da bi človek mogel biti zopet deležen Boga. Izbral si je mater in jo že ob spočetju z ozirom na njeno bodoče tako tesno sodelovanje pri odrešenju postavil v posvečujočo milost, To je resnica, ki jo je Kristusova Cerkev za ves svet izrazila v besedi: Immaculata —Brezmadežna. Noben ustvarjen duh je še ni zapopadel do dna. Preroki, ki so jo napovedovali, govorniki, ki jo poveličujejo pred množicami, pisatelji, ki o njej razpravljajo, svetniki, ki o njej premišljujejo, si morajo pomagati s primerami, da bi jo razumu bolj približali. Brezmadežno imenujejo »velika žena«, »žena s soncem obdana«, segajo v naravo in najlepše na njo nanašajo, primerjajo jo liliji, palmi v Kadešu, pravijo ji: »Ti slava Jeruzalema, ti radost Izraela, ti čast našega ljudstva.« Toda ob vsem tem človeški duh toži, ker ne more izraziti tistega, kar se vedno in vedno odpira pred njim, kakor prerok Jeremija, ki ga je Bog poklical v preroško službo, pa je v zavesti svoje nemoči zajecljal: »A, a, a, Gospod Bog, glej, ne znam govoriti,« Cerkev pa pravi: »Če bi kdo trdil, da Marija ni bila s posebnim ozirom na božje materinstvo spočeta brez madeža izvirnega greha, naj bo izobčen.« To je meja, znotraj teh meja skušaj zaposliti domišljijo in razum. Brezmadežna pa nam govori po knjigi Modrosti: »Zdaj torej, otroci, poslušajte me: Blagor njim, ki se drže mojih potov! Poslušajte nauk in bodite modri in nikar ga ne zametujte. Blagor človeku, ki me posluša in čuje pri mojih vratih vsak dan in name pazi pri podbojih mojih duri. Kdor mene najde, najde življenje in prejme zveličanje od Gospoda.« Vsi svetni ideali so nestalni in izpremenljivi. Kar je bilo včeraj hrabrost, se propagandi lahko posreči, da proglasi za nesmisel. Dolga stoletja je bil Leonida junak, danes je v nevarnosti, da postane norec. Umsko modrovanje starih je bilo največja vrlina, lahko pa postane prazno sanjarjenje ljudi, ki niso znali živeti. Kar je danes v svetu pravica, lahko postane jutri krivica in nekdanja krivica stopi na izpraznjeni tron pravice. Človeški ideali nimajo stalnosti. Le eno se ne more zgoditi: da bi neomadeževanost žene izgubila svoje prvenstvo med odlikami, da bi neomadeževanost žene mogel kdo tudi v urah samote, v svoji notranjosti zaničevati. Čistost žene je neumrljivi ideal, ki ga nobeno vpitje propagande ne more zares in tudi za posameznika veljavno pahniti med predsodke, ker sredi človeških vzorov in bojev stoji vzor, ki ga je dala božja roka: Immaculata — Brezmadežna« osebna, zgodovinska, resnična, kakor je Kristus resnično Bog. Mi pa prosimo Brezmadežno, kakor otroci jo lepo in dan na dan prosimo, da bi mogli tako živeti, da bi jo lahko z veselim srcem srečali in jo z ljubeznijo pozdravili in bi nam Ona odzdravila, če bi tako hodila med nami, kakor je hodila po Nazaretu.

Kri mučencev… Dr. Lambert Ehrlich

Dne 26. Maja 1942 je dr. Lambert Ehrlich maševal v kapeli Cirilovega akademskega doma svojim dragim visokošolcem. V spremstvu visokošolca Viktorja Rojca se je vračal domov. Komaj sta naredila nekaj korakov so ju napadli morilci in ustrelili. Vest o njegovem strašnem umoru se je bliskovito razširila po Ljubljani. Prihiteli so visokošolci. Ko so videli, da je njihov duhovni voditelj resnično mrtev, so s solzami v očeh začeli na glas moliti rožni venec; saj je to molitev dr. Ehrlich tako ljubil in jo vsak dan molil s svojimi visokošolci. Prihitela so dekleta, »To je duhovnik! To je neki duhovnik!« razburjene kličejo druga drugi. Naenkrat ga spoznajo, »To je gospod Ehrlich!«. Videle so ga b cerkvi, poznajo ga, ker je delal v kongregaciji in v raznih dobrodelnih društvih. Kmalu po osmi uri prihite bogoslovci. Prvo uro bi jim moral predavati. Vedno je bil točen. Danes so ga čakali zaman. Ko ga zagledajo mrtvega pred seboj, se spomnijo, da jim je govoril pred kratkim o mučeništvu. Zdaj je sam mučenik. Z iskreno molitvijo rožnega venca si lajšajo žalost in bolečino. Kmalu pridejo tudi revne grajske žene. Žalostne božajo njegovo desnico, ki jim je tolikokrat delila pomoč, in zdihujejo: »Gospod profesor, gospod profesor! Ne umreti! Kdo bo potem skrbel za nas!« Zaman so ga klicale. On je pred njimi – mrtev. Vedno več ljudi prihaja. Kmet ustavi svoj voz, se odkrije in ob mrtvem truplu dr. Ehrlicha moli. Tudi delavec, ko gre na delo, postoji in njegove ustnice šepetajo molitev. Branjevka položi na tla svojo košaro, pade na kolena in moli. Visokošolec s knjigo v roki si zakriva z roko obraz in neutolažljivo joka, ker je izgubil dobrotnika. Velika množica zre na mučenika, ki ležita v mlaki krvi. Na tla postavijo posodo z blagoslovljeno vodo in oljkovo vejico. Trupli pokrijejo z belima rjuhama. Množica pa moli in kropi. In še potem, ko so trupli odnesli, se moški še ustavljajo na kraju umora v nemem molku, se pobožno odkrivajo in molijo, molijo za to, ker je tu padel duhovnik, mučeniški-svetnik.
Koroška nam je dala dr. Ehrlicha. Ob vznožju znane svetovišarske Matere božje, v Žabnicah v Kanalski dolini, je bil rojen 18. septembra 1878. Gimnazijo je študiral v Celovcu, od leta 1897. do 1902. pa v jezuitskem zavodu »Canisianum« v Innsbrucku bogoslovje. Nato eno leto v Rimu spopolnjeval svoje bogoslovno znanje. Leta 1903, je postal v Innsbrucku doktor bogoslovja. Potem je bil kaplan v Beljaku in Celovcu. V letu 1907. je postal tajnik tedanjega celovškega škofa. To službo je opravljal do leta 1912. Po končani svetovni vojski se je udeležil mirovne konference, kjer je z vso odločnostjo branil pravice Slovencev. V Parizu je ostal še dve leti. Napisal je več zanimivih znanstvenih razprav. Potem je šel na univerzo v Oxford, kjer se je spolnjeval v svoji stroki – etnologiji in primerjalnem veroslovju. Ko se je v Ljubljani pozneje ustanovila univerza, je na bogoslovni fakulteti zasedel stolico etnologije in primerjalnega veroslovja.
Dr. Lambert Ehrlich je bil svetniško goreč in neumorno delaven duhovnik. V papežu je gledal Kristusa, ki govori in uči. Njegove okrožnice je imel za Kristusove okrožnice. Rim je obsodil krivo vero komunizma in poklical vse katoličane v boj proti njemu. Dr. Ehrlich je bil eden prvih med Slovenci, ki se je temu klicu odzval. Krščanstvo in slovenstvo sta mu bila največja zaklada. Komunizem pa se je dvignil proti njima in se zarotil, da ne bo miroval, dokler ju ne bo uničil. Zato se je pokojni Ehrlich proti komunizmu odločno boril! V komunizmu je gledal nekaj stanskega, krščanstvu zelo pogubnega. Komunizem mu je bil najnovejša, moderna zabloda. Toda v boju proti komunizmu je bil plemenit, viteški; osebnega maščevanja ni poznal. Da bi čim več duš rešil iz objema brezbožnega komunizma, ga je razkrinkaval na vse načine. Zato so ga komunisti sovražili in napadali; njihovi listi so se z vso silo zaganjali vanj! On pa je za ubogo, zaslepljeno slovensko ljudstvo, ki je v komunizmu iskalo rešitve, molil, se pokoril in delal z željo, da bi spregledalo.
Bil je tudi velik ljubitelj mladine. Posebno skrb je posvetil visokošolcem. Bil jim je najboljši dušni pastir in vodnik. Z očetovsko skrbjo je spremljal njihove boje, nosil z njim križe in težave, dajal nasvete in jim lajšal boj za vsakdanji kruh. Vzgajal jih je v zvestobi do Boga in do Cerkve in jih pripravljal za narodno delo. Bil je cerkveni zastopnik pri Akademski zvezi, pri akademskemu klubu »Straža«, voditelj Marijanske kongregacije in duhovni vodja bivše Slovenske dijaške zveze. Bil je pravi duhovni oče dijaštva. Poln idealnosti, genialnosti, gorečnosti, odločnosti in neustrašnosti ga je vodil h Kristusu.
Profesor Ehrlich je bil tudi globok in plodovit znanstveni pisatelj. Pisal je v »Času« o etnologiji, v »Bogoslovnem vestniku« o spiritizmu in okultizmu, o ruskem boljševizmu, razpravljal je o šolstvu, o šolskih načrtih in o šolski zakonodaji v drugih državah, pisal o lurških čudežih in za »Mohorjevo družbo« tudi o katoliški cerkvi. Njegovo znanstveno delo sega daleč preko domačih meja.
Čeprav je bil sloveč in priznan znanstvenik, se je vendar s čudovito milino sklanjal k vsem trpečim, bednim in zapuščenim. Dolgo vrsto let je bil dušni pastir revnih družin na ljubljanskem gradu. Zanimal se je tudi za služkinje in jim pomagal. Bil je vnet karitativni delavec. Deloval je z veliko vnemo v najrazličnejših dobrodelnih organizacijah. Vsi revni ljudje v Ljubljani so ga poznali in se k njemu zatekali. On jim je pomagal, jih učil in tolažil. Pri mizi ni bil nikoli sam. Vedno je tudi hrano delil z revnimi visokošolci in srednješolci. Za siromašne dijake mu je posebno gorelo srce. Zanje je rad žrtvoval vse: čas, delo in denar. S krščansko dobrodelnostjo pri Vincencijevi konferenci za akademike in srednješolce je združeval tudi skrb za duhovno življenje onih, ki jih je podpiral. Včasih je pomoči potrebnim dal vse, kar je imel: perilo, obleko, čevlje, dežnike, tako da se še preobleči ni mogel. Zato je umrl brez vsakega premoženja.
Dr. Ehrlich je bil mož globokega duha in širokega srca. Njegov duh, njegove srce sta objemala ves svet. Vedno mu je bila pred očmi dvojna naloga katoliškega sveta: obnoviti razkristjanjeni krščanski svet in pokristjaniti poganski svet. Po njegovi zaslugi se je ustanovila v škofiji Družba za širjenje vere, Duhovniška misijonska zveza, Družba sv. Apostola Petra za vzgojo domače duhovščine. Odprl je misijonsko pisarno, organiziral misijonske tečaje in razstave, dajal pobudo za ustanovitev misijonskih muzejev, pisal misijonske članke in razprave, podpiral misijonarje in misijonske zavode. Tudi dijaštvo , posebno visokošolce, je vnemal za misijonsko delo. Pripravljal je pot misijonski znanosti med naš narod.
Dr. Ehrlich je bil profesor bogoslovja. Z veliko resnostjo in gorečnostjo je izvrševal svojo nalogo. Toda nikoli ni bil tako globok in prepričevalen kakor tedaj, kadar je razlagal osebnost Kristusovo, branil njegovo božanstvo, njegove čudeže in prerokbe. Kristus, njegova resnica in ljubezen so bili najljubši predmet njegovih razprav.
Pokojni vseučiliški profesor je bil najboljši sin slovenske matere. Bil je zaveden in iskren Slovenec. Znal je veliko jezikov, a izmed vseh mu je bil najljubši in najdražji slovenski jezik. Rad je poslušal tuje pesmi, a najraje je slišal in tudi sam pel slovensko pesem. Slovenskemu narodu je služil z vsem srcem, z vso dušo. Njemu je posvetil vse znanje, vse delo in moči. Zanje je tudi – zadet od zločinske krogle – prelil dragoceno srčno kri. Ti pa, slovenski narod, nikar ne pozabi njega, ki je zate živel, delal, molil ure in ure, zate trpel, te branil pred strupom brezbožnega komunizma, te ljubil z vsem srcem in vso dušo in slednjič zate tudi izkrvavel! Ohrani ga v preslavnem spominu!

• 

• 

VZROKI ANARHIJE IN BORBA PROTI NJEJ (Revija Katoliške akcije; letnik 44)

Živimo v času največje hudobije in lopovščine; v času herostratizma in prevratov, v katerih ne odloča zdrav razum, ampak divjajo in usužnujejo duha najbolj surove strasti. Tudi za naš čas veljajo besede rimskega zgodovinarja Sallusta, ki pravi “Kajpada če bi odločala duševna moč, bi se človeško življenje razvijalo bolj enakomerno in stalno in ne bi bilo treba gledati, kako gre vse vsaksebi in kako se vse spreminja in čudno meša” (mutari ac misceri omnia). To je čas anarhije, v katerem se strastno uveljavljajo največji škodljivci človeške družbe.
Kako moramo anarhijo preprečiti? Treba je poznati njene vzroke in pravo borbo proti njej.
Anarhija nastopi, kadar odpove vodstvo človeške družbe. To pa se zgodi ali po krivdi vodstva samega ali pa po krivdi vodstva in množice.
I. Vodstvo lahko odpove, če svoje dolžnosti zanemarja, medtem ko je množica še dobra in nepokvarjena. Ta anarhija se začasno še najmanj bridko občuti, dokler množice še vedno ostane dobra in se na zakonit način prizadeva, da bi se vodstvo prav reformiralo ali nadomestilo. Če se pa to prizadevanje ne posreči, se seveda tudi sama kmalu pokvari in anarhija je potem popolna.
II. Lahko pa nastane anarhija tudi po neposredni krivdi množice in vodstva, kadar se množica sama v sebi pokvari in se ne pokorava več svojemu sicer dobremu vodstvu. Če vodstvo ne nastopi proti takšni pokvarjenosti pravočasno in zadosti učinkovito, pade krivda za nadaljno popolno anarhijo tudi nanje.
III. Tako med množico kakor tudi v vodstvu pa lahko proti svoji najboljši volji negativno povzročajo in pospešujejo anarhijo tudi tisti, ki se sicer hočejo boriti proti njej a se ne bore na pravi način.

1. Ako vodstvo misli, da bo anarhijo premagalo s tem, da ne store nič drugega, kakor da spolnujejo tiste svoje dolžnosti, ki jih hvalevredno spolnjevalo v času, ko se še ni bilo anarhije, se proti anarhiji ne bori pravilno in je zato ne bo premagalo. Vsako takšno tradicionalno in konservativno spolnjevanje vodstvenih dolžnosti je v primeru množične anarhije nezadostno spolnjevanje lastnih dolžnosti. Takšno vodstvo mora zgodovina obsojati, najsi bo drugače še tako dobro in pošteno. Saj je tudi spanje ponoči dobro in pošteno delo in vendar Kristus obsoja ljudi, ki so spali-ne podnevi, kakor si mi iz svoje samoljubnosti navadno mislimo, ker si tako neradi priznavamo svoje slabosti in sami sebe tako radi napačno hvalimo-Kristus obsoja ljudi, ki so spali ponoči, medtem ko je sovražnik nasejal ljuljke med pšenico.
2. Dalje vodstvo greši in zgodovina ga mora obsojati, če ne pusti, da bi stali na straži pred sovražnikom tisti, ki imajo boljši čut za stražo, ali pa jih pri tem njihovem prizadevanju ne podpira in v svoji kratkovidnosti raje podpira tiste, ki govore, da ni nobene nevarnosti, ker takšno govorjenje bolj prija njegovi lagodnosti ali pa ker se takšnim prigovarjalcem ne mara zameriti oziroma se jih nekako boji. Na te načine se ne bori pravilno proti anarhiji in anarhijo nasprotno negativno povzroča. Za dobre in uvidevne ljudi je takšno vodstvo lahko mnogokrat hujša pokora kot anarhija sama.
3. Med množico pa se napačni bore proti anarhiji tisti, ki se iz svoje samoljubnosti poslužujejo neke napačne tekme v človeški modrosti in previdnosti. Ta njihova samoljubnost je lahko izraz velike nehvaležnosti, neodkritosti in brezobzirnosti, ki vso družbo lahko pahne v največjo pogubo. To so ljudje, ki nikdar ne spe, dasi ne stoje na straži. Pod zaščito straže, ki so jo postavili drugi se lahko mirno med seboj pogovarjajo in modrujejo. Modrujejo na tihem, da ne bi koga motili in da bi s to svojo tihoto še bolj uspavali druge v njihovem napačnem mišljenju, češ kako zelo je vsa množica v borbi proti sovražniku edina. Edina? Nikakor ne, samo če vprašamo, o čem oni n tihem med seboj modrujejo. Modrujejo o tem, kako bi bilo treba straže zamenjati in bolje razpostaviti. Prepričani so, da je samo njihovo naziranje o tem pravilno. A tega svojega prepričanja ne marajo razložiti pristojnemu vodstvu: pač zato, ker vedo, da ga pristojno vodstvo ne bo sprejelo, ker ni zadosti modro. Zato se pogovarjajo na tihem in kujejo načrte, kako se bodo sami uveljavili kot novo vodstvo in tiste, ki so jih do tedaj ščitili, v odločilnem trenutku nadmodrili. Pripravljajo se na to, da bodo takrat, ko se bo sovražnik že povsem blizu prikradel, začeli oznanjati, da je treba na mesto starih in dobrih straž organizirati in postaviti nove, od njih zamišljene straže. S tem postavljajo sebe in druge v nevarnost, da bodo brez pravega organiziranega vodstva prav v tistem trenutku, ki je najbolj odločilen. Za razsodnega človeka je povsem jasno, da mora takšna trenutna brezglavost roditi najhujšo nesrečo, prav kakor jo opisuje Prešeren:

Ko svojo moč najbolj vihar razklada,
okrog vrat straža na pomoč zavpije
in vstane šum, da mož za možem pada.

Sicer se bo prej ali slej tudi ta vihar polegel. Šum bo utihnil. Vse bo minilo. Le zgodovina bo ostala in bo v splošni tišini spregovorila svojo besedo. In ta zgodovina nas bo objektivno sodila po zgornjih načelih. Nikakor ne mislimo, da se je mogoče tudi zgodovini prilizniti, tako da nas bo hvalila, namesto da bi nas grajala ali da nas bo grajala bolj milo, kot zaslužimo. Objektivno zgodovina se ne da prevarati. Kajti, če bi objektivna zgodovina ne bila možna in edino upravičena, bi bilo pač edino pravilno, da tudi vso zgodovino vržemo med staro šaro.
Ako spoznamo vzroke anarhije, vemo že tudi, kako se je treba proti anarhiji boriti. Borba proti anarhiji je borba proti njenim vzrokom.
K tej borbi nas mora spodbujati naša zgodovinska odgovornost ali strah pred sodbo zgodovine. Žalostno zgodovinsko dejstvo je , da je današnji tako zmaterializirani človek ta zgodovinski čut izgubil v veliko večji meri, kakor se je to zgodilo v dobi racionalističnega prosvetljenstva. Zato bo naš strah pred sodbo zgodovine tem bolj učinkovit, čim bolj se bomo zavedali, v čem obstaja prava zgodovinska slava in komu mora zgodovinska slava pripadati.
Najprej se moramo varovati brezbrižnosti za svojo zgodovino. Če bi se za svojo zgodovino nič ne brigali in bi vso zgodovino zametavali kot staro šaro, bi s tem izpričali, da se svojega človeškega dostojanstva sploh ne zavedamo. Kajti človek se prav po zgodovini razlikuje od živali, ki nimajo nikakšne zgodovine, ker ne kažejo nobenega napredka. Zato pravi Sallust v svoji »evangeljski preparaciji«: »Vsak človek, ki hoče biti več kot drugega živa bitja, si mora z vsemi silami prizadevati, da svoje življenjske poti ne bo prehodil brez spomina kot živina, ki jo je narava obrnila k tlom in podvrgla trebuhu«. »Vendar pa je bilo -tako nadaljuje Sallust- vedno mnogih takih, ki so bili vdani le trebuhu in so zato šli kot neznanci skozi življenje brez vsakega umskega in nravnega napredka. Njim sta bila zares proti naravi telo v last, duh pa v breme. Njihovo življenje in smrt se mi zdita enako vredna, ker sta enako brez pomena. Pač pa se mi zdi, da zares živi in svoje življenje prav uživa le tisti, ki si ves predan svoji nalogi, prizadeva za dobro ime kakega sijajnega dejanja ali plemenitega posla.« A ker »dolgost življenja našega je kratka(Prešeren)- »quoniam vita ipsa qua fruimur brevi sest« (Sallust), si moramo prizadevati za čim daljši oziroma večni spomin (večno ceno) svojih dobrih del, »memoriam nostri qum maxume longam efficere« (Sallust)-»v večnem spominu bo pravični, ne bo se bal, da bi kaj hudega slišal (Ps 111,7)
S tem pa je obenem že povedano, v čem obstaja prava zgodovinska slava. To je slava dobrih del, rast »v modrosti in starosti in milosti pri Bogu in pri ljudeh« (Lk 2,52), »ki so blage volje« (Lk 2,14). Velikanska zmota, ki jo je treba zlasti danes pobijati, je naziranje, da si je mogoče pridobiti zgodovinsko slavo tudi z zločini in sicer tem večjo, čim večji so zločini. Herostrati, revolucionarji, anarhisti in drugi zločinci ne ostanejo v objektivni zgodovini prav nič drugega kot to, kar v resnici so, namreč pravi zločinci, torej ljudje, ki so obdani ne z vencem slave, ampak z večno sramoto. Če pa imajo sami za svojo slavo to, da bodo vendarle živeli v neizbrisnem spominu svoje sramote, jih moramo samo pomilovati. Takšno njihovo sramotno slavo, ki pomeni notranje protislovje, morejo občudovati samo zločinci. Nasprotno pa sodi o vsakem izmed njih objektivna zgodovina prav tako, večna Modrost o zločincu Judežu: »Boljše bi bilo zanj, če bi se ne bil rodil« (Mk 14,21). Tudi na roditelje pade njegova sramota, zlasti še, če so ga tudi sami slabo vzgajali; to se danes vse preveč pozablja. Zato ni čudno, če zločinci od vsega početka sovražijo dobre, ker vedo, da so to ljudje, ki jih ne marajo občudovati, marveč jih nasprotno odločno obsojajo. Iz tega si je tudi povsem lahko razlagati, zakaj se vsaka revolucija nagonsko obrne proti veri, Cerkvi in duhovnikom. Kdor si ne zapira oči pred tem dejstvom, si ne bo belil glave z mučnim iskanjem posebnih vzrokov za to sovraštvo na strani nedolžnih žrtev in se ne bo predajal praznemu upanju, da je vendarle tudi z revolucionarji mogoče dobro in mirno shajati. Kajti tudi tu se mora končno uveljaviti znani pregovor: Povej mi, s kom občuješ, pa ti povem, kdo si.

Naša načela (Kres, 6. Februar)

Naš najvišji ideal na zemlji je država božja, kraljestvo resnice in pravice. Če uveljavita enkrat na zemlji svoje gospostvo resnica in pravica, kolikor je to sploh možno, bo deležno človeštvo časne blaginje, ne da bi izgubilo večno. To gospostvo resnice in pravice pa se ustvarja v Cerkvi. Zato je stvarno naš prvi ideal edinost vseh v Cerkvi in svoboda Cerkve, da more vršiti svoje vzvišeno zvanje. Za svobodo Cerkve smo pripravljeni vse žrtvovati. Svoboda Cerkve — to je naš vzor, svet in nedotakljiv! Če izobraženstvo noče umeti tega, tedaj nam ne preostaja drugega, kakor da se obrnemo na ljudstvo. Ljudstvo čuti, da ni svobode ne njemu ne Cerkvi in da ne bo svobode, dokler se samo ne zgane, samo ne vstane, samo ne skuša uveljaviti svoje volje. A mi smo z ljudstvom in ljudstvo bo z nami! Mi ne učimo ne prevrata in ne upora.
Ustava daje ljudstvu zakonitih pripomočkov, da si pribori svoje pravice in da združeno nastopi proti združenim nasprotnikom. V tem smislu: pozdravljena demokracija!
Vemo pa dobro, da je za zemeljsko blagostanje potrebna tudi država. Tako je naš ideal tudi mogočna in srečna država. Slabotna, tuji sili zasužnjena država ni zares država. Država mora biti samostojna in sama sebi zadostna. V državi pa bodi za vse tista svoboda, ki je vredna človeškega dostojanstva in moderne kulture. Krščanski nauk o bratstvu vseh je prevzel že zavest vseh kulturnih narodov in kultura, omika je bolj in bolj skupna last vseh, zato naj se uveljavi vse bolj tudi svoboda in enakost vseh v državi. Le delo in zasluge naj merijo vrednost in čast državljanov. A vedno in vedno ponavljamo: paladij resnice in pravice nam je le krščanstvo. Materializem je smrt nravnih načel! Brez religioznosti je tudi demokracija ali anarhija ali tiranija. Zato pa bo resnično in pravično svobodo izvojevala demokracija le, če bo krščanska.

Kako zopet pokristjaniti sodobnega človeka? (Bogoljub, Marec 1936)

Na kongresu Kristusa kralja v Salzburgu je vzbudil prav posebno pozornost bivši ogrski ministrski predsednik Karel Huszar s skoraj dve urnim govorom o tem, kako zopet pokristjaniti modernega človeka. Ta gospod se nam je tem bolj prikupil, ker smo smo ga vsak dan videli pri obhajilni mizi in vseh cerkvenih pobožnostih. Poleg tega smo vsi dobili vtis, da imamo pred sabo ne samo odličnega državnika z bogatimi doživetji, ampak tudi spretnega govornika, ki zna množice navdušiti iz globin svojega prepričanja, ker so kongresi Kristusa Kralja mednarodni, se mi zdi, da moramo Bogoljubovim bralcem podati vsaj nekatere misli tega veterana katoliškega dela.

“Kjer se človeštvo otresa Boga, zaide nravno življenje v krizo. Da bi obup ogrnili s plaščem, je planil moderni človek v močvirje čutnih naslad: vse grenkobe njegove plehke duše naj posrka opojnost poganskih nravi. Veliko razočaranje ga žene v samomor, ki ni več izjema, ampak nalezljiva bolezen množic. Nravnost je pogažena.

Matere, ki so se izneverile svojemu poklicu, spreminjajo svoje telo v žive grobnice in svet v pokopališče praznih zibelk. Odkod naj se potem takem jemlje naraščaj za državo? Odkod otroci za božje kraljestvo?

Umazani veletok moderne zločinske kronike je tako nagnusen, da komaj morete vzeti časopis v roke. Naši predniki so se vzgajali z zgodbami svetnikov in junakov, današnja mladino pa kužijo s tem, da ji ponujajo berivo o zločincih in propalicah. Mladi danes več vedo o hudodelstvih in gorostasnostih sodnih razprav kakor o junakih človeštva.

Celo v sicer dobrih krščanskih družinah prihajajo krščanski običaji iz mode. Moderni življenski slog zanaša razdrapanost v družine. V mnogih modernih družinah živi vera le še v zunanjih oblikah in običajih (božično drevesce) brez pravega jedra krščanstva. Indiferentizem (verska brezbrižnost) se bohoti v nezaslišani razsežnosti.

Gibanje brezbožnikov in bogomrznikov še nikoli ni bilo tako spretno osnovano in sredstva za razširjanje brezbožnega svetovnega nazora v zgodovini še nikoli niso bila tako učinkovita kakor v današnjem splošnem propadanju. Zdaj gre za vse, ne za posamezne verske nauke! Zatreti hočejo že samo misel na Boga in vsakršno vero v oni svet.

Novodobni napredek v tehniki je danes prav posebno sposobna pomoč, ki z njo širijo novo poganstvo in ustvarjajo težke ovire pri obrambi božje resnice. Povejmo odkritosrčno: Moderno poganstvo stoj pred prag naših družinskih domov, na stolicah naših šol in pred vrati naših cerkva. Sovražnik je tisti kakor nekdaj, le oprema je druga. Na Golgoti so hotel Sinu človekovemu zlomiti kosti, zdaj krnijo tudi njegov daritveni križ.

Ali naj zaradi takih žalostnih pojavov obupavamo? Nikakor ne! Cerkev je še vedno zmagala, če so ji rane zadali. Krščanstvo je bilo priča, kako so prišli brezštevilni »pogledi na svet« v ropotarnico svetovne zgodovine. Mi živimo, verujemo, upamo in si prizadevamo, da vedno prenavljamo, ker nas vodijo ideje, ki so ne samo enkrat prinesle luč temnemu svetu. Svetovna zgodovina je dokazala, da brezverna omika ne more dati nič lepšega, boljšega in resničnejšega namesto krščanstva in da nikoli ne more zadovoljiti dušnih in duhovnih zahtev človekovih. Misleči ljudje se ozirajo zopet proti Betlehemu, Nazaretu in Golgoti. Treba jim je pomagati. Ljubiti moramo tudi sovražnike in se truditi, da jih spreobrnemo; ne smemo torej kleti, ne jeziti se, ampak verovati, moliti in delati za božje kraljestvo. Moderno človeštvo se mora spreobrniti, ali pa bo poginilo. V Evropi bi nastal strašen pekel, če bi izginili tudi zadnji ostanki krščanstva na te tem delu sveta in če bi se katoličani izneverili.

Le Kristus mora dati svetu ljubezen, mir, potrpežljivost, dobroto usmiljenje, pobožnost, umerjenost in duha veselja in sreče. Kristus nam je ne samo največja osebnost svetovne zgodovine, ampak tudi največja stvarnost vsakdanjega življenja. Kristus nam ni mit (bajka), ampak misterij (skrivnost), polna resnice in milosti. Priznavamo le eno totalnost (celotnost) in to je Kristus Kralj.

Kako naj katoličani delamo? Zgodovino si ustvarja vedno nove značilne oblike (tipe) ljudi. Zdaj potrebujemo čisto nov tip božjega človeka, prežarjenega z životvorno in blagoslavljajočo močjo nebeškega kraljestva.

Cerkev se tudi tedaj ne sme zgruditi, če so države notranje omajane potem nam je šele potrebno občestvo svetih. Nikdar in nikoli pa nam nadnaravno življenje ne sme biti zagrinjalo, ki bi se za njim skrivali pred javnim življenjem. Kristus ni prišel na svet zato, da bi puščave obljudil s puščavniki. Kristus hoče na vseh toriščih vladati in odločevati.

Brez močne Cerkve in brez močne države ne moremo biti kos velikim vprašanjem človeštva. Ta država pa mora biti avtoritarna krščanska država, ki se nji glasi vrhovno načelo, da je Boga treba bolj slušati kakor ljudi. Za pravega vodnika mora vedno biti Kristus! Kristus Kralj pričakuje in želi zdaj od nas nekaj velikega, silnega! Bojujmo boj vsega človeštva. Delamo pa s tokovi sil, ki jim varovalke modernih niso kos.

Naloga Katoliške akcije je, storiti vse, kar le moremo, da pripravimo Zveličarju sveta pot do modernega človeka, da se duše brez krova zopet znajdejo v Cerkev.

Sveti oče nas je mobiliziral, nihče ne sme dezertirati!”

Dve leti na straži (Straža v viharju 25. Junij, 1936)

Lambert Eherlich

Pred dvema letoma je stopila naša prva straža na zapuščeno mesto, kjer so nekdaj stale utrdbe, pa so padli njih stari zidovi pod silo viharja, ki se je gnal preko zemlje. Res nekoliko drzen je bil tisti prvi naskok, a danes vemo bolje kot takrat, da je bil še komaj pravočasen: še mnogo je bilo varovati in še več znova zajeti.

Takrat so se dopolnjevali dnevi prestopa v novo človeško obdobje. Leta, ki so tekla pred tem, so sprevrgla dotedanjo lestev vrednot. V množici mladih ljudi se je zrušilo sprejeto miselno izročilo. V te duhovne ruševine so silili po podprti po morečih življenskih prilikah, strašno razkrojevalni in zmedeni pojmi o veri v Boga, o narodu, o socialnem ustroju, o vseh pomembnih odnosih življenja. Ko bi najbolj moral, pa katolicizem in z njim vse zdravo ljudsko izročilo zakonito ni smelo po svoje poseči v ta nevarni strašni čas. Utihnili so možje, ki so ljudstvo vodili, mnogi so se resignirani umaknili, nemalo jih je klonilo viharjem. Slovenska mladina odsekana od življenjske vezi z narodno tradicijo, je tavala v razklanem času, nezavarovana pred prelivajočimi se tokovi brutalne diktature in satansko profinjene moskovske zlobe.

Morala je planiti v ta čas “Straža v viharju”. Brez širokih predpriprav in običajnih dogovarjanj je mala falanga akademikov izdala prvo številko. Nismo vedeli kako bomo zdržali. Le to danes vemo, da smo vzdržali: z neustavljivo prodorno mlado silo in obilno božjo milostjo, kajti ves pekel se je zaklel proti nam, ker je zaslutil zid proti viharju.

Iz podanega je razumljivo, zakaj nismo pisali obširnih razprav in gojili lepe umetnosti. Treba je bilo krčiti pota v vse življenjske smeri. Z odločno besedo je bilo edino mogoče seči do razdvojenih, že omahajočih mladih ljudi. Razpršiti dvome, položiti jasne nedvoumne miselne osnove, vračati ubito samozavest, podžigati trepetajoča srca; graditi, vezati s potrojeno brzino, da utrdimo nov tabor pred pretečim navalom. Šlo je za življenje novega katoliškega pokreta med slovensko mladino.

SOVRAŽNIKI SO SI NADELI NOVO KRINKO

Pod ukradeno zastavo »ljudske fronte« hudič združuje zlati salon s podivjano ulico, rumeno internacionalo z rdečo. Pod parolo socialne revolucije ubija ta fronta lačne krščanske ljudi, poliva z zato darovanim petrolejem in meče goreče baklje v božje hrame, v katerih že 1900 let donijo besede »gorje bogatinom«. Z istim geslom na jezikih nosi ta od hudiča zasužnjena drhal na ramenih svoje vodnike, ki imajo v žepih čekovne knjižice, iz ljudske krvi iztisnjene akcije in ključe dobro zavarovanih bančnih trezorjev.

Trbovlje, Jesenice, Celje in Maribor in kjer je še kaj industrije bi ta »ljudska« fronta ne-dala narodu, čigar zemlja rodi in čigar roke proizvajajo to bogastvo. Imajo že dovolj židovskih »strokovnjakov« v svojih vrstah, da postanejo »ljudski komisarji balkanske Sovjetije. Akcijam bi se pridružila legitimacija K.P.J.

Dve leti smo stali na straži in se borili proti fronti, ki so jo vodili predestinirani komisarji. Poznamo njih zveze z eksponenti najtežjega kapitala, ki eksploatira našo zemljo in pije kri našemu izsesanemu ljudstvu. Niso nam neznani njihovi satanski načrti. Za to gre, da ob koncu stare rumene fronte, ki je s kapitalom in zakoni rušila božje kraljestvo na zemlji, rudeča front z ognjem in mečem »požene Kristusa kralja v nebesa« kot so doslovno napisal v svojem dnevnem povelju. Toda prava ljudska fronta je že obstajala pred komunisti in kapitalisti. Bojne legije prave slovenske ljudske fronte se bodo strnile in bodo gradile duhovno in socialno kraljestvo Kristusa kralja na naši zemlji mimo našemljene in lažnive ljudske fronte, ki je kraljestvo teme, nazadnjaštva in suženjstva.